Pretekli vikend je bil kar nekako… Kako naj rečem… Zoprn. Track day po padcu je ponavadi malo nenavaden – loviš se, sprašuješ se, kje je meja, ker si jo nazadnje prestopil, ugotavljaš, če je vse na svojem mestu pri motorju itd. Sharky si tokrat sicer ni zaslužil svojega imena, saj so mu polepitve še manjkale. Sicer pa je bilo ostalo polno operativno. Temperature so bile sicer super, proga tudi… No, do endurance dirke … Potem se je nek Ducati odločil, da se tega on ne gre več in se razstrelil na mojem “najljubšem” ovinku – št. 9 (2 leti nazaj sem na tem ovinku kar lepo razletela in to s praktično novimi gumami). Pisto so posuli tik ob idealni liniji oz. pri vstopu v ovinek celo malo čez njo.
Sobota – endurance dirka
Štartno številko smo limali na dirkališču dan prej. Doma ni bilo časa. Katarina, hvala za osvetljevalne usluge. 🙂
V uvodnih krogih je bil občutek malo čuden – kje je meja? Pa koliko lahko sedaj odprem gas pri določenem nagibu? To so tista prva vprašanja vsakega, ki ni ravno vsak drugi track day na tleh. Malo se umiriš, malo upočasniš in s previdnostjo opazuješ sebe, motor, podlago, okolico itd. Čeprav sem bila trdno odločena, da se s padcem zadnjič ne mislim kaj dosti ukvarjati, je nekje zadaj v podzavesti ostal. Hočeš – nočeš.
Kljub vsemu kvalifikacijske runde niti niso bile tako slabe, kot je občutek prigovarjal. Prišla sem do svojega najboljšega časa zadnje Slovakie, kar je v bistvu kar lep izkupiček za prve runde po padcu oz. mojo neprepričanost v vse skupaj. Naj omenim, da mi je menjalnik spet nagajal, kljub prilagoditvam, ki so jih fantje naredili posebaj zame (Nejc in Andrej – HVALA!!!). Nekje na polovici dneva sem se naveličala nesigurnosti quickshifter-ja in prestavljala “na klasiko”: spustiti gas in brcniti gor (ja – nimam dirkalne sheme, nočem je, ker pač … nočem).
V glavnem … da neham jamrat: Jap Team-u je Miha prislužil odlično 9. mesto na kvalifikacijah med vsemi ekipami oz. 1. mesto v točkovanju 2n’Race Endurance pokala. Za nagrado je dirko tudi otvoril. Sledila pa je nesrečna menjava, ko je štafeto prevzel Srečko. Srečko je dirko odlično nadaljeval, vendar je na tistem nesrečnem ovinku št. 9 padel in se poškodoval. Robi, ki je bil tokrat le opazovalec in nam je z veseljem delil nasvete, ga je odpeljal domov. Srečko, hitro okrevaj, držim pesti!
Endurance sem nadaljevala jaz. Gume sicer še niso bile optimalno ogrete, saj naj ne bi bila na vrsti še kar nekaj časa, ampak na žalost je bilo treba pohitet. Nekoliko v skrbeh zaradi celotne situacije in kaj je s Srečkom sem prvih nekaj krogov odpeljala bolj previdno in izvidniško, da vidim, kje se lahko vozim glede na olje, potem pa postopoma malo hitreje. Seveda sem pri vsem skupaj pozabila pogledat, koliko je še do konca dirke, zato nisem spremljala, koliko časa sem že na pisti. Sharky, pojdiva torej do lučke za gorivo …
Do lučke nisva ravno prišla, ker sem začela počet neumnosti na pisti in se odločila, da je bilo dovolj. Dirko sta potem zaključila Igor in Miha. Skupaj smo dosegli 5. mesto (oz. tudi zadnje) med 2n’Race ekipami z enim krogom zaostanka za 4. uvrščenimi. Glede na situacijo, ni slabo, kajne?
Nedelja – pokalno prvenstvo
V nedeljo sem se spravila malo na nastavitev tačke za prestavljanje. Moj preljubi bratec je bil na obisku in seveda sem ga takoj nahecala, da mi je pri nastavitvah pomagal. Malo sva tačko spustila in menjalnik je tako precej bolj ubogal. Dopoldne je bilo tako posvečeno nastavitvam in ugotavljanju, kako čimhitreje priti čez dva strateško postavljena oljna madeža: v jutranjih krogih je namreč nekemu nesrečnežu “spodneslo asfalt pod gumami” na ovinku št. 2. Kako lepo <3 – najhitrejši ovinek piste ima tik ob idealni linijo oz. malo čez njo na vstopu razlito olje in posut pesek. Torej popolnoma enaka zgodba, kot pri ovinku št. 9, ki je drugi najhitrejši ovinek Slovakia Ringa. O, veselje! Ojle, rada te imam, ampak ne na pisti!
Super je, da so kvalifikacijski časi veljali od prejšnega dneva. V nedeljo pač nismo nič izboljšali svojih časov zaradi holesterola na pisti in pomanjkanja poguma. Tudi to, kar se je zgodilo Srečkotu, nas nikakor ni pustilo ravnodušne.
Dirka se je pričela precej uspešno. Štart je lepo uspel. Potem pa mi je vodilna četica ušla in postalo mi je dolgčas. Sotekmovalci za menoj pa so se očitno prebudili in me dohitevali. V zadnjih krogih smo se, po besedah s tribun, zbrihtali in dodali malo več gasa. Po nekaj krogih prehitevanja in dohitevanja sem zopet doživela zdaj že preveč domač scenarij: zgrešila boljšo uvrstitev za dolžino motorja… Spet. Jao… Ko bi se lahko enkrat stvari malo bolje poklopile … Nadaljevanje prihodnjič? Ponoven poskus prihodnjič? Ja, kaj pa drugega?
Do Pannonia Ringa konec meseca in z njim državnega prvenstva, upam, da Sharky tudi dobi svoje zobe nazaj. Do Slovakia Ringa pač ni zneslo. Dopusti pa to. Se vidimo!
