Feeling
generous?

I wouldn’t mind receiving a donation … I will be very grateful. Donate

Collaborations
& Sponsorship

Interested in working with me? Contact me

Got a
question?

Ask away. I’ll be happy to answer. Contact me

Grobnik – zadnja dirka za državno prvenstvo 2022

Vikend sem začela v strahu, da bom težko vozila. Teden prej sem namreč pri treningu neznano kako uspela pridelati pretegnjeno prsno mišico. Bolečina se je nekaj dni stopnjevala do točke, ko je bil globok vdih stvar natančne predpriprave, da ni preveč zabolelo. Do petkovega Grobnika sem opustila čisto vse fizične aktivnosti, razen ponedeljkovega sproščenega endura s puncami, kjer so mi pri pobiranju motorja hitro priskočile na pomoč. Hvala, punce!!!

Če povzamem dogajanje tega vikenda: “Super, končno se bom lahko navozila”; “Kaj hudiča ti je hudega?”; “Ok, spet ne bi sodeloval na dirki?”; “V redu, potem pa tukaj počakaj, trma japonska, imamo rezervo s sabo”; “Preklemani veter, a je res treba še tebe!?”; “No pa ni bilo tako slabo na koncu”.

Petek – prosti trening oz. party on! Nja, če odmislim mešane grupe.

Mislim, da nobena 600-tka ni bila preveč navdušena, ko smo slišali, da imamo mešane skupine z litrcami. Res je – razvadili smo se, da se dajemo med seboj in če se prehitimo, se hitro ve kdo bo šel naprej in kdo bo bluzil zadaj, ker ne da zadosti gasa. 

Na koncu ni bilo tako hudo, edino hudič je, ko si dobil pred samo kakšnega “glupga jurja”, kot je rekel Slatinšek, s katerim si se dajal pol runde, dokler ni revež omagal in zaključil rundo. Grobnika moraš bit pač navožen, sicer so polne 20-minutne runde lahko hitro prehud zalogaj. Proga je hitra, veliko je prelaganja, kar potem pomeni tudi veliko dela za mišice. In tu rinit z glavo skozi zid je precej težje kot na drugih progah. Prav veliko prostora za počitek nimaš. Bog ne daj, da zaradi utrujenosti začneš zamujat z manevri, saj te potem dodatno uničijo še korekcije napak. 

Kaj to pomeni dobiti pred seboj “glupga jurja”? To pomeni, da ga dohitiš za šalo, potem pa se dajeta, kot da bi bila na dirki: nekje vmes ga uspeš napokat, potem pa pride ravnina in te mora on seveda prehitet, ker je “jači”. … In ker ena 600-tka njega na jurja že ne bo hecala. Sploh pa to ne pride v poštev, če jo pilotira punca. V praksi potem to pomeni, da se 600-tke potem na bolj tehničnem delu piste nalimamo na zadnje kolo 1000-ice in ves čas prežimo na luknjo, kjer bi se lahko zrinili mimo. Ponavadi je to na zaviranju. Včasih pa celo tudi na pospeševanju. Kako to izgleda v praksi? Nekako takole:

Ja, sej vem, če sem kao tako huda, bom pa že opokala te švabe, sej je to moja domača proga. Nja, bom, prej ali slej, ampak bi to rada storila varno za oba. Ne dirkamo za milijon evrov. Mi je pa zanimivo vso to dirkanje in trmasto premagovanje 600-tk na trening rundah s strani litrc… Če te prehitim na pospeševanju iz luknje in me dohitiš šele proti koncu ravnine v zagrebški ovinek ali celo na koncu štartno ciljne ravnine, potem mogoče ne bi bilo slabo, če bi ostal zadaj kak krog in malo linije prekopiral. Potem daj pa gas in odhiti boljšim časom krogov naproti. Hahaha, ja sej vem, tole je zvenelo ekstremno samovšečno in napihnjeno z moje strani, ampak jezijo me taki manevri, ki so velikokrat sami sebi namen.

Z dnevom sem bila kljub vsemu zadovoljna, saj sem k letošnji sezoni neuspešnih dirkalnih dni lahko dodala še enega zelo uspešnega, na katerem sem zelo uživala. Čeprav brez težav pa na žalost spet ni šlo. Na levi vilici se je pojavilo nekaj kapljic olja. Andrej mi je svetoval, naj zaščitim s cunjico in vezico ter menjam po potrebi. Kot obliže, vložke in ostali sanitetni material torej. Dobro… Ni panike, bom. Aja, pa nekaj sem očitno povozila, saj je imela prednja guma na levi strani približno slab centimeter veliko luknjo v profilu. Tudi prav… menjam gumo in vozim z novo. Kul. Bom imela boljši oprijem, kar ni nikoli slabo.

Sobotni endurance in tehnične težave. Spet …

Po koncu petkovih treningov je sledila prerazporeditev hitrostnih skupin, ki pa je precej izboljšala kvaliteto treningov v soboto in sem se lahko namesto prehitevanju posvetila linijam, hitrosti ter zaviranju. 

Začetek dneva je bil kar malo, kako naj rečem… Utrujajoč. V petek sem odpeljala vseh 6 rund treningov, od začetka pa do konca, kar se je poznalo na telesu naslednji dan. Kljub vsemu treningu v zadnjem letu, je Grobnik še vedno Grobnik in te utrudi. Ampak, nimaš kaj. Usedeš se na motor in gas dalje. Treba je bilo postaviti dober kvalifikacijski čas za dirko v nedeljo.

Nekje po 4. rundi treningov se je Sharky odločil, da on ne bi več sodeloval na kvalifikacijah in potem tudi ne na zadnji dirki letos. Nekaj se je očitno “podrlo” v menjalniku oz. ne v samem menjalniku, ampak nekje med prestavno ročico in deli v notranjosti. 3 gor na ravnino je šlo, 3 dol na zaviranju pa nikakor. Nekaj krogov sem poskušala prestavljati “klasično”, torej s sklopko, če bi bilo vseeno mogoče hudiča nahecat, da bi odpeljala še zadnjo dirko letos skupaj. Na žaslot očitno ni bila težava v blipperju, zato prestavljanje s sklopko ni delovalo. Nič ne bo torej z zadnjo dirko letos. 

Hm… a veš, da niti nisem jezna ali razočarana ali karkoli drugega. Nisem sicer bila pesimistična, prav tako pa si nisem delala utvar, da mi bo na zadnji dirki sezone z rožicami postlano. Zjutraj sem šla za vsak slučaj na tehnični pregled za državno prvenstvo z Mihatovo R6. Prejšni teden jo je kupil od Saša Pečelina, sedaj na žalost bivšega sotekmovalca iz državnega prvenstva, ki si je nesrečno poškodoval koleno malo pred zadnjo dirko letos. To R6 sva imela s sabo, saj jo je želel Miha sprobat in se dokončno odločit ali bo drugo leto vozil R6 ali R1. Celo pohecala sva se, da imava s seboj rezerven motor, če gre kaj v maloro. No in res je šlo. Rezervna R6 je tako morala takoj v akcijo za čimboljšim kvalifikacijskim časom.

Miha, najlepša hvala za nesebično rentanje motorja, ki bi ga moral preizkusit zase. Lahko rečem, da je motor super in ima moj blagoslov, da ostane pri hiši. Čeprav se zavedam, da dejansko rabi tvojega. 

Sobota je tradicionalno tudi dan za endurance dirko. Imela sva cilj voziti 2x R6 in morda odvoziti 90-minutno dirko s samo eno menjavo. Na žalost se ni izšlo. R1 ni sposobna naredit 45 minut Grobnika, je preveč žejna po naravi. 

Dogovorila sva se, da štartam jaz in pridem dol, če bo kaj za nastavit na motorju. Na štartu sem stala na 7. mestu in bentila, kaj mi je tega treba, da otvarjam endurance s izposojeno R6 na mestu, ki ga je prislužil z R1. Pogledam desno in pred mano same pasje litrce najhitrejših slovenskih voznikov. Pogledam levo, tam pa nekaj jodlarjev in evo, Logar (prvak slovenskega državnega prvenstva 600). Jaz pa vmes. Fino. To bodo leteli mimo mene po levi, desni in vmes. 

In so res, ampak ni bilo tako grozovito, kot sem sprva mislila. Prvi krogi so bili malo nenavadni. Opazovala sem motor in ugotavljala, da spredaj nekam čudno potresava. Menda nismo kaj zafrknili pri menjavi felten? Te smo namreč prestavili s Sharkyja. Po 6 krogih stegnem svojo tačko, kot včasih v šoli: “Turšica, mene lulat…”, oz. po enduraško: “Naslednji, pojdi se pripravit, jaz imam zadost.”

Z motorjem je bilo vse v redu. Očitno so se morala zavorne ploščice privadit na drug zavorni disk. V naslednjem izhodu sem naredila še 16 krogov.

Nad motorjem sem absolutno navdušena. Po pravici povedano, nisem še nikoli zares vozila ničesar drugega na svojem limitu, kot pa Sharkyja. Bila sem pozitivno presenečena, kako domače je motor deloval, čeprav je bil drugače nastavljen od mojega. Ja, res je… R6 je R6, ampak če voziš 5 sezon eno in isto, te razlike lahko zmotijo in ti odvzamejo kakšno sekundo. 

Nedeljska dirka za državno prvenstvo in neprijeten “vetrić”

Prvi izhod sem izpustila. Bila sem utrujena in v kombinaciji s kar hudimi sunki vetra, se mi ni nič kaj dosti mudilo začet dneva. Naj se veter še malo umiri, proga segreje in mišice opomorejo. 

V drugem izhodu sem šla na progo v izvidnico. Zanimalo me je, kako piha veter in kje lahko pričakujem presenečanja v obliki pospeškov ter v kateri smeri. Začetni krog je bil v redu, potem pa je očitno začelo malo bolj pihati. Spustila sem tempo in opazovala, kako se veter lovi ter kje se prikrade na plano. Zadnji krog tega izhoda je bil kar malo divji. Na ovinku okoli hriba v riješki ovinek me je za kakšne pol metra v skoraj polnem nagibu prestavilo proti robu piste… Aa—a-a-aa, grem jaz kar dol. Tole je pa malo huda. No, neko osnovno idejo imam, kje je trba pazit na dirki.

Torej dirka. Ja… Kaj naj rečem. Štart se mi je hudo ponesrečil. No, ni se meni ponesrečil, Mihatova R6 se je odločila, da bi crknila ob ustavitvi na štartnem položaju. V prvi prestavi ni vžgala. Poskusila sem najti prosti tek, ampak na hitro to ni šlo. Vedela sem, da bodo kmalu prižgali štartne luči, zato sem dvignila roko, kolikor visoko sem lahko ter obenem poskušala najti prosti tek. Luči so se prižgale in ugasnile. Sotekmovalci so odšli. 

Ko so šli mimo, sem končno našla prosti tek, vžgala motor in v paniki štartala, da grem za njimi. Do prvega ovinka sem se sprijaznila, da je dirka izgubljena. Ah ja… Nimaš kaj. Če ne poznaš trikov motorja te lahko preseneti čisto vsaka malenkost.

Kmalu sem se potolažila glede na nastalo situacijo ter pomislila –  “Ej, ti imaš sedaj prazno pisto. Cel vikend si se ubadala s prehitevanjem, sedaj pa imaš prazno pisto!!!” Kako super, fino in fajn … Tole bo super, končno malo miru in lahko v miru treniram. Veter se je tudi umirili, tako da samo gas!

Glede na kvalifikacijske čase sem bila prepričana, da bom lahko dirko v miru končala na zadnjem mestu, ampak na žalost (ali na srečo?) ni bilo tako. Po nekaj krogih sem ujela rep 600 kubične kolone in začela s prehitevanjem. “Aha, to bodo spet boji, če ne celo mesarsko klanje, ker sigurno si mislijo, da punca, ki je zaspala na štartu, nima kej prehitet mene, ki sem popolno začel dirko”, sem si mislila. Pa ni bilo tako. Kogar sem v skupni dirki s pokalnim prvenstvom organizatorja prehitela, je ostal zadaj. V seštevku za državno prvenstvo sem se tako uvrstila na predzadnje mesto in z izposojenim motorjem v svojem zadnjem krogu dirke celo ponovila svoj najboljši čas iz prejšne sezone. Kdo bi si mislil … 

In kako naprej, kaj bomo naslednjo sezono?

Za naslednje leto mi roji po glavi milijon opcij, med drugim je ena izmed njih tudi, da počasi neham z dirkanjem po pistah. Rada bi odpeljala še eno polno sezono (cca 9+ dirkaških dogodkov, ne le 6, kot letos), ampak še nisem prepričana, če bodo finance to zdržale. Seveda bo, ne glede na vse, Sharky dobil polni tretma pri Andreju čez zimo, da se popravi okvare, opravi rutinsko vzdrževanje in ga pripravi na karkoli ga že pač čaka. Po drugi strani me že dolgo mika teren in cross country prvenstvo. Predvsem je tisto precej ceneje in dirke so precej bližje od doma. Naslednjih nekaj mesecev bo torej odločilnih, kako bo potekala moja naslednja sezona: odvisno od terminov dirk, financ, časa ter kam me bo potegnilo moje srce: v blato ali nazaj na asfalt. 

Deli na družabna omrežja:

Secured By miniOrange