Feeling
generous?

I wouldn’t mind receiving a donation … I will be very grateful. Donate

Collaborations
& Sponsorship

Interested in working with me? Contact me

Got a
question?

Ask away. I’ll be happy to answer. Contact me

Malinice na Pannonia Ringu – 17. in 18. julij 2021

Letos je izgleda bilo spet treba po dveh koledarskih letih plačati davek na dirkanje – iti v maline / se iti igrat v pesek / kositi travo / orati … torej talebniti. Z mano je vse v redu, no palec leve roke se je malo poredil in desni komolec je malo obarvan in ne polno gibljiv. Sharky tudi ni videti preveč “predelan”. 🙂

Sobota – dež, mokro, voda in kasneje endurance dirka

Napovedali so dež in obljubo so držali. Padalo in močilo je že ponoči, zato zjutraj ni bilo veliko interesa, da bi se spravili iz postelj, oz. bolje rečeno ležišč, da ne žalimo postelje. Mimogrede: vse stvari sem napakirala v kombi, kar pomeni, da je bil poln. Poleg mene so spale gume.

Dežne gume so se “podpisale” na mojo blazino.

Miha je bil tokrat doma, Igor pa je tudi šele zjutraj štartal od doma, tako da sva bila s Srečkotom edina predstavnika Jap Teama. Sklenila sva pakt, da bova peljala endurance, pa čeprav sama, če bo le suho. Naj bi se osušilo, ampak se je suho vreme nekako izmikalo v vse kasnejše ure. Tik pred zdajci sva se odločila, da se prijaviva in upava na najbolje, sicer pa pač vozim sama, kolikor bo pač šlo glede na razmere in mojo vzdržljivost. Srečko namreč ni imel dežnih gum.

Tik pred pavzo sem se odločila, da grem malo potipati pisto. Andrej mi je pomagal premenjat gume. Ni bil goreč zagovornik Pannonie v dežju. Sem ga podražila, da to sigurno govori, ker se boji da bo imel v ponedeljek polno garažo razbitin pa mu ni do tega, ker je tako ali tako vedno v gužvi.

Malo sem se sicer prepozno spomnila za izvidnico v dežju, ker sem šla samo gor in takoj dol – torej odpeljala nisem niti enega celega kroga, ko so naznanili pavzo. Ah ja… Bravo jaz. Lahko bi malo na uro pogledala, preden sem se odločila menjat gume. Po premoru je bilo pa že presuho za dežne gume, kljub temu pa tudi premokro za slajke. Ines nam je vsem toplo odsvetovala, naj v tekih pogojih ne rinemo gor. V dež z novimi, sicer rajši ne; v na pol suho pa sploh ne. Pravi, da je v teh mešanih razmerah bolje, da motor daš s stojala dol, ga zabrišeš po tleh, pobereš in vržeš še na drugo stran, kot pa da greš na pisto. Bo manj škode in ostal boš cel.

Andrej, Ines in Dejan

Eno rundo pred endurance-om je bilo dovolj suho za testno vožnjo. Konec koncev se je bilo treba malo spoznat s pisto, kaj je novega, kje so oporne točke in kako se konec koncev vozi tule. Tu me ni bilo od avgusta lani.

S kvalifikacij za endurance dirko nismo imeli zabeleženega nobenega časa, zato smo štartali zadnji – 47. mesto. No, ja… Kaj lahko sedaj tule pravzaprav dosežemo? S tem se nisem preveč dolgo ukvarjala, ker sem si želela vozit, Srečko pa tudi. Pridružil se nama je še Tomaž. Zanj je bila to prva endurance dirka. Malo kasneje je prišel tudi Igor, tako da nas je bilo navsezadnje dovolj.

Dirko sem otvorila jaz in odvozila 45minut oz. 22 krogov. Zadala sem si, da bom vozila vsaj dokler se ne prižge lučka za gorivo, kar pa se mi ni ravno izšlo, saj se je meni prej prižgala “lučka za gorivo“, kot pa Sharkyju. Odločila sem se, da bo dovolj ter da predam štafeto. Za mano je nadaljeval Srečko, za njim Tomaž, dirko pa je zaključil Igor. Igor nam privozil 3. mesto s petimi sekundami prednosti pred četrto uvrščenimi v 2n’Race endurance prvenstvu (in če se ne motim 13. mesto med vsemi ekipami). Neradi priznamo, ampak za tole tretje mesto se moramo zahvaliti Mateju in njegovi R1, ki je “štrajkala”, zaradi česar ni bil tako peklensko hiter, kot on to zna. Je dobil za večerjo.

2n’Race so se lepo potrudili z nagradami – vsaka ekipa je dobila 50€, ki jih bomo z veseljem porabili, ko se naslednjič srečamo. Večerja vabi 🙂 Aja… In vsak, ki je prišel pogledat podelitev, je dobil kuponček za špagete v restavraciji na pisti. 🙂

Nedelja – dirka in malinice

Jutro je bilo suho, prav tako pa je tudi kazalo za kasneje.

V eni izmed rund je Ines radodarno ponudila, da gre eno rundo pred mano, kar mi je precej pomagalo, da sem popravila nekaj linij, predvsem pa da sem se malo bolj sprostila v vožnji. Hvala, Ines! 🙂 Kot sem že nekajkrat omenjala – iščem način za ohranjanje čimveč energije z namenom, da lahko obdržim dovolj moči za endurance dirke. Ko je enkrat telo utrujeno, tudi koncentracija ni več tako dobra, kar pa lahko postane nevarno. Kar pomeni – šparamo z energijo in se trudimo biti kljub temu hitri. V kvalifikacijskih vožnjah sem se tako dokopala do svojega dotedanjega rekorda – 2.07.581, s čimer sem bila že kar precej zadovoljna.

Pred dirko sem nataknila novo gumo, da bo to šlo, kot se spodobi. Ruj maline 🙂 Mimogrede: maline sem imela tudi na nogavicah. Čisto nenamerno.

Štart je hudo dobro uspel in sem prehitetla kar nekaj sodirkačev. Na žalost je prvi sektor moja šibka točka in se mi jih je kar nekaj za to mojo predrznost maščevalo. Upala sem, da bom mogoče lahko nekaj časa sledila Ines, ki je štartala eno štartno mesto pred mano, ampak ima punca preceeeej več izkušenj s prehitevanjem in mi je ušla že takoj na začetku. Prvih nekaj krogov sem tako imela kar nekaj dela s prehitevanjem, ampak ko so bili za mano, je bil čas za akcijo. Ines je bila sicer neulovljiva, sem pa očitno zmanjševala zaostanek za naslednjo žrtvijo. Na žalost se mi te plani niso ravno najbolje iztekli. V zadnjem krogu me je pričakal peskovnik v 14. ovinku.

Zdrsnil je cel motor. Očitno je bilo malo preveč plina oz. bolje rečeno prevelik nagib za tisto količino dodanega plina in morda še kakšna nepravilnost v asfaltu… Čeprav v tistem delu ovinka šele dodaš malo plina, ravno toliko, da je veriga napeta in nič kaj dosti več. Prevelik nagib torej… Zanimivo… Zanimivo predvsem zato, ker je bilo mene zelo zelo dolgo in predolgo, pa še vedno me je “strah” nagnit motor kot se spodobi v strahu pred zdrsom. Travme s prvega padca zgleda ali kaj? Očitno je nagiba sedaj dovolj, treba bo prej motor pobrati za to količino plina, ki bi ga jaz rada dodajala.

Ni tako hudo, kajne? 🙂

Takoj po padcu sva kar lepo drsela in izgledalo je, da se bova precej lepo ustavila brez kakšnih hujših pretresov, nakar me je samo katapultiralo čez Sharkyja, na njegovo drugo stran in zabrisalo po tleh. Auč… K sreči sem se takoj lahko pobrala in šla stran. Slabih 200kg se zaenkrat še ne pripravim sama pobirat, tako da je Sharky počakal na delavce ob progi. Čez ograjo sta mi brata Nagode čestitala za hud čas – 2.04.599. Hvala 🙂 Čeprav sem bila v bistvu kar malo jezna, ker sva šla v maline 3 ovinke pred koncem dirke in ker se mi res ne bi bilo treba tako gnati – bila bi 3. v 2n’Race SSP kategoriji. Ko so me pripeljali s piste, se je okoli mene nabralo kar nekaj sodirkačev, ki se skupaj preganjamo skoraj na vsakem tracnk day-u.  Večina je bila zelo navdušena nad mojo hitrostjo. Hvala za podporo in za izraženo skrb ter da spremljate, kako mi gre, kljub temu da imate že sami s sabo veliko za opravit.

Marko, bravo!

Realno se moram za tale čas zahvaliti Marku Galetu. Mislila sem, da je pred mano, saj so najini časi nekje tam tam. Lovila sem ga dobrih 5 krogov in čeprav sem 2 kroga pred koncem ugotovila, da s te moke ne bo kruha, mi ni bilo preveč do tega, da bi spustila tempo. Kljub opozorilu v zadnjem krogu v 5. ovinku, ko je zadnja guma protestno zdrsnila in sem že sedela na rezervoarju, namesto na sedežu, se nisem dala preveč motiti in nadaljevala v svojem tempu. Kaj pa vem, kdo je za mano. Zanjič me je Dejan hudo “spekel” v zadnjem ovinku in odločena sem bila, da se bom tokrat malo bolj potrudila obdržat položaj, če ga že izboljšat ne morem. Očitno sem svoj položaj malo preveč branila, ampak tako to je… Lekcije stanejo.

Mi je pa Marko obljubil eno pijačo, 3. mesto je osvojil na račun mojih in Sharkyjevih modric. 😀 … hec mora bit. Čestitke, Marko! In ja – tisti, ki sem ga tako zavzeto lovila, sploh ni bil on, ampak nek nemec. Ah ja…

Torej… moj kup nesreče je že pri Andreju, plastike pa sva dol pobrala, da lahko začnem težiti mojemu preljubemu bratcu, če bi zopet malo povadil svoje poliestrske in ličarske veščine. Zaenkrat ni videti, da bo veliko za popravit, nekaj bojnih ran pa bo verjetno ostalo. Akrapović je popraskan, ampak hvala bogu cel, plastike bodo za popravit in ponovno polimat, crash pad je zopet opravil svojo nalogo. Mimogrede: tole so še vedno moje prve plastike z izjemo zadka, ki sem ga razstrelila na Slovaškem 2 leti nazaj. Čelada je v redu, samo vizir bo treba menjat. Nisem udarila v tla z njo. Kombinezon je tudi brez lukenj. Izgleda, da sem jo zelo lepo odnesla.

Sledi Slovakia Ring 7. in 8. avgusta, do takrat pa cajtamo palec in komolec ter čakamo na naslednjo priložnost za kak terenski izlet. Hvala ekipi in prijateljem na pisti za vso podporo, motivacijo, zmerjanje in spodbude. Kljub vsemu je bilo super.

Deli na družabna omrežja:

Secured By miniOrange