Brno je prišel in odšel ter me pustil z mešanim občutki oz. nekoliko grenkim priokusom. Za pisto je vse pogosteje slišati kar precej pripomb, da je “razrukana” in lahko na več delih občutiš tresljaje na motorju, paziti pa moraš tudi na nekaj strateških “napakic” na asfaltu. Med prvo rundo sem prišla s piste preveriti, če je vse zategnjeno kot mora biti, saj je bil občutek podoben vožnji na dežnih gumah, ki motor precej tresejo.
Brno je super pista za trening. Meni je res všeč zaradi ponavljajočih šikan, ki so si zelo podobne med seboj, kar pomeni, da lahko isto zadevo treniraš štirikrat v enem krogu – naj si bo to zaviranje v ovinek, pospeševanje iz njega, prelaganje itd. Ni mi pa seveda preveč všeč asfalt, katerega so tudi MotoGP vozniki hudo skritizirali na lanski dirki, kar pa je tudi eden izmed razlogov, da je Brno izgubilo GP verjetno za vedno.
Največja sitnost tokratnega track day-a je bilo zbiranje endurance ekipe. Niti ne dež v nedeljo ali tehnične težave z menjalnikom. Konkurenci je šlo za naslov prvaka endurance prvenstva, kar je pomenilo, da so potrebovali vsaj enega hudo hitrega voznika ali pa kar dva. Svojega aduta so izgubili, saj je ta v času med tisto vmesno extra Pannonio, ki so jo 2n Race naknadno uvrstili v svoj koledar, ustanovil svojo ekipo. Rešitev je Elisa Team tako našla v našem Jap Team-u. Ideja teh rušad je bila, da vzamejo oba “preostala” fanta (Miho in Igorja; Srečko je še vedno na bolniški), v Jap team pa preselijo enega izmed nekoliko počasnejših dveh preostalih članov Elise, ki sta pač od začetka leta še ostala v na začetku štiričlanski ekipi. In še nekoga tretjega.
Ker so se to seveda menili malo tukaj malo tam, večinoma pa mimo mene, do 12h, ko je bilo treba prijaviti ekipo na dirko, še nisem imela 100% odgovora, kdo bo vozil v Jap Team-u. Ne gre se mi za prvenstvo, niti nisem začela z endurance-om zato da bi ga lovila. Prvenstvo je bilo obenem pa tudi že skoraj odločeno oz. naši ekipi se uvrstitev v njem niti ne bi spremenila po tej dirki. Tako so naračunali… Sama nisem računala rezultatov, prav tako pa nihče v naši ekipi ni bil nikoli preveč obremenjen, kam se uvrstimo. Želeli smo pač voziti.
Endurance dirke mi največ pomenijo, ker sem lahko 40 minut v kosu na praktično prazni pisti in treniram, izboljšujem svoje znanje ter pridobivam na vzdržljivosti. Čisto nekaj drugega kot 20 minutne runde treningov torej.
Ostale ekipe so se do 12h seveda že formirale, kar je pomenilo v bistvu premalo ljudi, da bi lahko še koga povabila v svojo ekipo, da me zamenja vmes za dobre pol ure. Ob 12h, ko je bil zadnji čas za prijavo na dirko, se mi je začela tudi zadnja runda treningov, zato sem se jezno odpeljala na pisto in si vmes razbijala glavo, če lahko sama odvozim? Upala sem, da jih bom lahko kljub zamudi s prijavo vseeno uspela “nafehtati” da me prijavijo na dirko. Rada bi pač vozila… Teoretično bi sicer pri 2-urnem endurance-u lahko vozila 2 voznika z dvema menjavama. Govorim o primeru, da bi vozila sama z nekom, ki bi malo “poštukal” vmes (sicer 2 urna dirka ni problem za 2 enakopravna dirkača). Torej: štartam sama, odvozim 40 minut, narediva menjavo, on odpelje cca. 30 minut, potem pa dokončam sama. Skupaj z menjavami in glede na to, da imam 600-kubičen motor, ki ni tako požrešen z gorivom, bi se morala matematika iziti. Brno tudi ni naporen, da fizično ne bi zdržala.
Ne vem sicer kaj točno se je dogajalo med tem, ko sem bila na svojem zadnjem treningu pred dirko, a ko sem se vrnila v štab, so bile ekipe formirane po “starem”, oz. kot smo vozili do sedaj. Dvočlanska Elisa si je sicer od na novo formirane Abba Tech ekipe sposodila svojega bivšega člana za eno rundo endurance dirke.
Na koncu smo Jap Team za las zgrešili drugo mesto. Vesela, da sem lahko vozila v endurance dirki. Konec koncev, tu najbolj uživam.
Mimogrede: na podelitvi smo dobili šampanjec!!! Samo se noben ni hotel špricat, ker smo se že vsi stuširali prej. Mater smo fini. 😀 No, ga bomo pa spili, ane… Če ne drugje pa doma. Martin Vugrinec je sicer to slišal in odsvetoval. Menda ga je dal enkrat očetu za probat pa ni bil preveč navdušen. Mimose torej 😀 (= šampanjec + pomarančni sok)
Mimogrede št. 2: Po endurance dirkah so nam 2n Race spet častil za jest. <3 Njam njam…
Nedelja je bila malo manj razburljiva. Otežil nam jo je dež, zato smo kakšno rundo treningov morali izpustiti. Litrce so imele malo več smole, saj jih je s piste poleg dežja pregnala tudi razbita mašina enega izmed dirkačev. Kvalifikacij so imeli tako bore malo. 600-tke smo imele malo več sreče. Zgrešile smo le eno rundo. In ker je bila naša dirka prva na seznamu, smo jo celo lahko štartali v suhem in skoraj dokončali. No, naredili smo 7 ali 8 krogov. Ostale dirke so bile dežne.
Tokratni štart ni bil najboljši, a sem kljub temu do prvega ovinka pridobila nekaj mest. Trudila sem se po najboljših močeh ta mesta obdržati, kar mi je kar dobro uspevalo. Zaradi težav z menjalnikom sem izgubila nekaj dragocenih stotink, kar sem skušala nadoknadit predvsem na pospeševanjih. Sharky se kar lepo prestavi na ravninah in klancih, čeprav bi lahko bilo bolje. Sedaj, ko pomislim nazaj – morala bi hitreje vstopiti v ovinke, da bi bilo potem tudi pri pospeševanju malo več zanosa. 600 so pač malo bolj lene narave, če nimajo dovolj obratov. Ampak bo to treba drugo leto študirati…
V bistvu je prav neverjetno, kako se z Dejanom vedno najdeva na teh dirkah, kljub temu, da je med nama kar nekaj tujcev. Tokrat moram priznati, da me je po vsej verjetnosti rešil dež (in nekaj jodlarjev), da me ni Dejan prehitel. Tisti, ki so spremljali dirko, pravijo, da sva bila ves čas eden za drugim ter celo nizala praktično identične čase krogov.
Oprosti, Dejan, za tisto napako pri prestavljanju in hvala za tvoje odlične reflekse. Obljubim, da delam na tem, da to odpravimo, ampak menjalnik je trmast in mi kljub vsemu vloženemu trudu do sedaj še ni uspelo najti prave nastavitve, da se to ne bi več dogajalo.
Sedaj je na sporedu dober mesec premora, potem pa me čaka še zadnja dirka državnega prvenstva na Pannonia Ringu. Menda bomo imeli dve dirki. Petek bo rezerviran za treninge, sobota in nedelja pa bosta postregli vsaka s svojo dirko.
