Malo zamujam s poročilom, ker mi čas ni dopuščal napisati in zaključiti ter objaviti, ko je bil čas za to. Zaporedne dirke znajo biti kar naporne, delo pa tudi zahteva svoj čas. Na žalost (ali na srečo?) sem v bistvu sama svoj edini sponzor, zato sem morala dati prednost delu, s katerim si bom lahko zagotovila naslednje dirke, poročilo mora tako malo počakat. Hvala ti za potrpljenje in ker to bereš sedaj, ko ni več aktualno. 🙂 Sedaj pa k stvari:
Tale Pannonia je bila malo čudna. No, jaz sem bila malo čudna, če sem čisto iskrena. Bilo je malo hladneje, nekaj vetra in nekaj kapel dežja. Nič takega, čeprav te kompliciranje okoli vremenskih razmer včasih tudi stane določene mere sproščenosti in napadalnosti, ki je pri tem športu obvezna oprema.
Roko na srce: če litrce pri časih 2.00-2.05 gume držijo pri polni brzini oz. najboljšem času dotičnega sotekmovalca, potem morajo tudi mene na 600, na moji meji pri časih 2.04-2.08. Torej, gremo na polno! In nič na izi prvi krog, ker tako samo gume ohladiš… potem je šele lahko štala.
Razum pravi eno, podzavest pa narekuje svoj tempo. Če si sposodim izjavo enega od nogometašev: ”Ta noč ni bila moj dan.” Spomin na padec se je nekje od zadaj prikradel na plan in narekoval ritem mojih voženj na treningih. Posebaj na 14. ovinku, ki je bil v uvodnih rundah označen z mastno belo piko (op. p.: olje, posuto z belim prahom), kasneje pa so mu dorisali še zavaljeno črto, ki je seveda potekala čez idealno linijo. Potem pa obračunaj s starimi grehi …
Tja do konca trodnevnega dogodka mi je vendar postalo jasno, kaj delam narobe. Mutim… Kalkuliram…. Premišljujem in se bojim nagnit motor. Zakaj je na Slovakii šlo? Ker je tisto ena od pist, ki mi malo bolj ustrezajo. Ker sem se praktično naučila vozit motor na Grobniku, mi hitri ovinki nikoli niso predstavljali velikih težav, medtem ko ozki in zaprti pripovedujejo drugo zgodbo.
Vesela sem, da je vse skupaj trajalo 3 dni, saj sem do omenjenih spoznanj prišla šele v zadnjih kvalifikacijskih rundah in na dirki, ko so se občutki vožnje iz zadnje dirke na Pannonii vrnili. Seveda tisti občutki, kako je treba vozit, da prideš do časov kroga 2.04s. Posledice padca na žalost velikokrat ostanejo s tabo dlje, kot si bi mislil. Ampak so včasih nujne, da ponovno oceniš svoje vožnje, analiziraš napake ter jih nenazadnje odpraviš.
Sedaj pa k dirkam. Tokratni izkupiček dva 3. mesta in eno 2. mesto. V državnem prvenstvu sem prvič dosegla 3. mesto, vendar je bilo nekoliko lažje pridobljeno, kot bi bilo sicer, saj enemu od sotekmovalcev ni uspelo popraviti motorja do dirke.
Na endurance dirki naslednji dan sva z Miho dosegla 3. mesto. Zjutraj je kazalo, da bo v času endurance-a deževalo, jaz pa sem bila edina v ekipi z dežnimi gumami. Da bi kapitulirali zaradi dežja? Ma ne… bom pa sama odvozila oz. bo Miha še kak krog naredil z mojim motorjem. Čeprav… kako dolgo zdržijo dežne gume oz. kako hitro jih uničiš? Hmmm….
K sreči dežja ni bilo, je bila pa grožnja o dežju dovolj, da je pregnala najinega ekipnega člana Igorja domov. Tako sva endurance odvozila sama in si prisluzila 3. mesto.
Kar pa se tiče sprint dirk oz. dirke za pokalno prvenstvu, pa sem zelo vesela, da lahko že n-tič rečem, da je štart uspel. Kar ne morem verjet. Vsakič znova. Vedno je bolje, da se sotekmovalci, ki so se z boljšimi časi uvrstili nekoliko višje na štartni listi, ukvarjajo s tabo in se te trudijo prehitevat, kot pa da ti zamutiš in ti počasnejši uidejo naprej na štartu. 😎 V 10 krogih je kar nekaj časa, da popraviš slab štart, ampak še zdaleč ne dovolj, da bi nadoknadil to malo hudo pomembno napako.
Tako sem spet ušla malo naprej in si priborila nekaj mest oz. grenila življenje nekaj sotekmovalcem, ki so bili nekoliko hitrejši od mene. Po najboljših močeh sem branila svojo uvrstitev, kar se mi je obrestovalo. Pokalno prvenstvo sem tako končala na 2. mestu.
